23/08/2026
Mand’kov drevored robinij 🌳
Te robinije imajo prav posebno svojo zgodbo. 😊
V Grosuplju sem živela približno 14 let in tudi potem, ko smo se preselili nazaj na Čatež, sem se še kar nekaj časa vozila tja, ker je Tjan tam še hodil v osnovno šolo.
No in v Grosuplju sem prvič opazila te robinije. Takrat so jih na novo nasadili in meni so bile tako lepe.
Ko smo začeli urejati okolico naše hiše, sva jih najprej naročila osem. Ko so bile posajene, sva jih gledala in je Boštjan rekel: »Dajva še dve.« 😃 Pa smo naročili še dve.
No, ti zadnji dve sta potem prišli malo drugačni. Prvih osem raste bolj pokončno, zadnji dve pa sta bolj povešeni. In zanimivo, danes ko grem skozi Grosuplje, vidim, da imajo tam predvsem te povešene. Verjetno večina ljudi razlike sploh ne opazi, midva pa jo takoj 😃
Na mestu, kjer danes raste naš drevored, so včasih rasli macesni, ki jih je posadil moj oče. Takrat je bilo tukaj vse precej zaraščeno, polno robide. Ko smo začeli urejati okolico, smo vse počistili, macesne požagali in na njihovo mesto so prišle robinije.
Danes so stare približno šest let. Posadili smo jih malo preden smo dali na hišo tudi okna. Cepljene so na približno dva metra in naredijo lepo okroglo krošnjo. Ne cvetijo, imajo pa eno svojo posebnost – jeseni so čisto med zadnjimi drevesi, ki odvržejo liste, spomladi pa spet med zadnjimi, ki jih dobijo. Ko je okoli njih že vse zeleno, naše robinije še kar čakajo. 😁. Prva leta jih nismo obrezovali, zdaj pa jih pozno pozimi oziroma zgodaj spomladi že drugo leto lepo porežemo.
Tako je en košček mojega življenja v Grosuplju prišel z mano nazaj na Čatež. ❤️ Ko danes pogledam ta drevored so en tak lep spomin na obdobje, kjer sem živela skoraj desetletje in pol, in hkrati del nove zgodbe, ki smo jo začeli ustvarjati tukaj doma. 🌳
Mateja Mrzelj
Ognjena vrtnarka 🔥