20/10/2026
Maks Fabiani: prostor kot vez med človekom in naravo
»Poznamo srečo, ki nam jo daje povezanost z naravo.«
— Maks Fabiani, Acma – O duši sveta
V času, ko prostor vse pogosteje razumemo kot površino za gradnjo, nepremičninsko špekulacijo in uresničevanje kratkoročnih investicijskih interesov, nas delo Maksa Fabianija opominja, da sta arhitektura in urbanizem predvsem odgovornost do človeka, kraja, njegove zgodovine in prihodnjih generacij.
Razstava o povojni obnovi naselij na Krasu, v Vipavski dolini, na Goriškem in v Posočju razkriva presenetljivo sodoben pogled na urejanje prostora.
Med letoma 1917 in 1922 je Fabiani kot vodja urada za obnovo usmerjal izdelavo več kot osemdesetih regulacijskih načrtov. Toda ni razmišljal zgolj o obnovi porušenih stavb, temveč o obnovi življenja. Izhajal je iz značaja naselij, njihovih poti, trgov, merila stavb in odnosa do krajine. S premišljenimi posegi je ohranjal identiteto krajev in ustvarjal prostor prihodnosti.
Razumel je, da vas ni zgolj skupek hiš in da mesto ni seštevek gradbenih parcel. Drevo, kamniti zid, pot, trg ali praznina med stavbami so enakovredni gradniki prostora.
Danes imamo neprimerno več tehnologije, predpisov, analiz in strokovnih podlag. Pa vendar se sprašujem, ali ob vsem tem sploh še premoremo dovolj časa, ustvarjalne svobode in intelektualne širine za resnično urbanistično vizijo.
Prostor ni nepremičninski produkt. Je kulturni spomin, skupna dobrina in neponovljiv okvir našega bivanja.
Prav v času, ko se začenjajo predvolilne tekme za županske stolčke, je razstava o Fabianijevem delu še posebej dobrodošla. Morda bi jo bilo smiselno priporočiti kar kot obvezno predvolilno izobraževanje.
Koliko aktualnih in potencialnih županov sploh razume, čemu služi mestni urbanist? Da to ni zgolj občinski uslužbenec za barvanje zazidljivih površin na zemljevidu in pisanje mnenj o skladnosti s prostorskimi akti, temveč strokovnjak z znanjem, neodvisnostjo in vizijo razvoja prostora tudi po izteku županovega mandata?
In koliko jih je že doumelo precej pomembno razliko med mestnim urbanistom in nepremičninskim špekulantom?
Zaupati dolgoročno prostorsko vizijo mesta najcenejšemu ponudniku, geodetu z mešetarskimi ambicijami ali gradbenemu inženirju nizkih gradenj zgolj zato, ker obvlada cestno infrastrukturo, zagotovo ni rešitev. Vsaka stroka ima svoje poslanstvo, toda urbanizem zahteva bistveno več kot obvladovanje parcelacij, komunalnih vodov in asfaltnih površin.
Razlika je pravzaprav preprosta. Urbanist naj bi razmišljal o prihodnosti mesta, nepremičninski špekulant predvsem o prihodnosti svoje investicije. Oba sicer rada govorita o razvoju, le da ima prihodnost za prvega razsežnost generacij, za drugega pa pogosto rok prodaje zadnjega stanovanja.
Koliko županov razume, da urbanizem ni tekmovanje v številu zazidljivih parcel, gradbenih dovoljenj in slavnostno prerezanih trakov? Da kakovosti prostora ne merimo zgolj v kvadratnih metrih novogradenj, temveč v odnosih med stavbami, krajino in ljudmi?
Seveda je precej preprosteje naročiti nov prostorski akt kot oblikovati dolgoročno vizijo. Še preprosteje je neodvisnega urbanista nadomestiti s strokovnjakom, ki zna investitorjevim željam pravočasno poiskati ustrezno strokovno utemeljitev.
Županski mandat traja štiri leta. Urbanistične napake pa imajo nekoliko daljši rok trajanja. Včasih tudi nekaj stoletij.
Matej Mljač
Ustanova Maks Fabiani – UMF
Avtorji razstave: Polona Filipič, Janez Koželj, Simon Kerševan
